Promocijska taksa, ki se pobira v imenu in za račun občine, ni predmet DDV.

Zakon o spodbujanju razvoja turizma – ZSRT v 2. členu opredeljuje promocijsko takso kot pristojbino, ki je namenjena za načrtovanje in izvajanje trženja ter promocijo celovite turistične ponudbe Slovenije.

Nadalje ZSRT v 16. členu določa, da promocijsko takso plačujejo državljani Republike Slovenije in tujci, ki prenočujejo v nastanitvenem obratu.

V 17. členu ZSRT je navedeno, da se promocijska taksa obračuna poleg turistične takse in znaša 25 odstotkov zneska obračunane turistične takse. Po določbi 19. člena ZSRT se promocijsko takso pobira v imenu in za račun občine, tudi v primeru, če turistom ni zaračunano plačilo storitev za prenočevanje.

Po 3. členu Zakona o davku na dodano vrednost – ZDDV-1 (Uradni list RS, št. 13/11- UPB3, 18/11, 78/11, 38/12, 83/12, 14/13, 46/13-ZIPRS1314-A, 101/13–ZIPRS1415, 86/14 in 90/15) so predmet DDV dobave blaga in opravljanje storitev, ki jih davčni zavezanec opravi v okviru opravljanja svoje ekonomske dejavnosti na ozemlju Republike Slovenije za plačilo. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je storitev opravljena za plačilo v smislu Direktive o DDV, če med izvajalcem in prejemnikom storitve obstaja pravno razmerje, v okviru katerega se izmenjajo vzajemne dajatve, pri čemer plačilo, ki ga prejme izvajalec storitev, pomeni dejansko protivrednost storitve, opravljene za prejemnika. Sodišče EU je razsodilo, da to velja, če obstaja neposredna zveza med opravljeno storitvijo in prejeto protidajatvijo, pri čemer plačani zneski pomenijo ustrezno nadomestilo za individualno storitev, opravljeno v okviru takega pravnega razmerja.

Iz določb ZSRT, ZDDV-1 in usmeritev sodne prakse na področju DDV izhaja, da v primeru promocijske takse ne gre za dobavo blaga ali storitev, ki bi jo zavezanec za pobiranje takse opravil turistu, zato tudi od prejetega zneska promocijske takse ne obračuna DDV.

Vir: Furs